Usodna laž

Dornik je dal z roko znak Tonetu in Janezu, naj obstaneta, kjer sta, sam pa je naredil nekaj korakov proti vratom, ki so vodila v kopalnico. Ta so bila za razliko od vhodnih zaprta. Z levo roko jih je poskušal odpreti, v desni je še vedno stiskal pištolo. Vrata se niso vdala, čeprav niso bila zaklenjena. Potisnil je močneje. Kljub sili so se vrata odprla samo za ped. Čeprav je v kopalnici gorela luč, prvi hip ni opazil nič nenavadnega. Spogledal se je s svojima sodelavcama. Takoj zatem je z nogo poskušal vrata odpreti do konca, toda ni šlo. Potisnil je na silo, toliko, da je lahko pogledal za vrata. Tam v kotu, med umivalnikom in banjo je napol sedela napol ležala Nina.