Otok nenavadnih otrok

Roman Ransoma Riggsa Otok nenavadnih otrok brez predaha srhljivo vleče v čudesni svet mladega Jacoba, ko se osamelo sooča z depresijo po grozljivi prigodi z dedkom Abrahamom, domnevno dementnim, očitno še kako posebnim junakom. Če naj Jacob količkaj verjame dedovim zgodbam, mora na čudno in samotno pot, a starši bi ga najraje ovili v vato, saj vendarle nič, čemur naj bi bil Jacob priča v dedovi hiši, ne zveni smiselno. Jacob se kljub ovirajoči zaščiti družine in edinega prijatelja zakoplje v dedkove fotografije, ki sprožijo nujno potovanje na otok ob britanski obali. Čudaški in robati prebivalci niso nič v primerjavi z vremenskimi neprilikami in bizarno vilo na zapuščeni obali, zdaj razdejano od bombardiranja v drugi svetovni vojni, nekoč pa razkošno zavetje za prav posebne sirote, ki so med vojno ob odkritju svojih vnebovpijoče nenavadnih darov ubežale svetu slehernikov in našle varovalo v časovni zanki, ki jo pričara karizmatična imbrinka gdč. Selec, več kot učiteljica ali varuška. Ker Jacob družabništvo s posebneži ohranja skrivno, ga pestijo mnoge zagate, od katerih je nemara najbolj pereča razdvojenost med svetovoma, naposled pa se v škripcih znajde celotna srenja posebnežev, ko se otrokom razodevajo ukane zlih človečnjakov in votležev s smrtno nevarnimi nakanami. Napeta srhljivka resda ubira strune fantazijskega leposlovja, a je med njenimi številnimi posebnostmi tudi dragocena družbeno kritična nota, ki je tako rekoč brezčasna.