Jastrebov let

Lin je kmalu ležal povezan kakor snop. Lukas mu je na hrbtu zvezal roki, v gležnjih nogi, v usta pa mu je vtaknil krpo. S kričanjem je bilo konec, pa tudi dihanje je bilo skozi nos vse prej kot lahko. Kot dojenčka so ga položili na tla, k zabojnikom z jastrebi. Medtem ko so roparji zakrivali svoje sledi in v brezno metali šotor, zabojnike in nahrbtnike, se je Lin pošteno zamislil. Nemčija, dežela daleč stran od mame in očeta. Kako se je brezskrbno življenje naenkrat zapletlo. Še pred slabo urico je bil sinko edinko, na brezskrbnih poletnih počitnicah. Vse, kar bi moral storiti, je ubogati starše in pustiti na miru te ljudi. Oziroma jih prepustiti nekomu, ki bi jih lahko obvladal. Vendar ne, ne in ne. Moral jih je siliti v Karola in Lukasa. Naravnost prosil je za težave, v katerih je zdaj. Komaj vidno je odkimal z glavo. “Predaja?” je pomislil sam pri sebi. “Naj jih prosim za usmiljenje?” V zabojniku zraven njega je poskočil jastreb. Želel si je ven, pod sonce, na svobodo. Tudi Lin je začutil močan klic po svobodi. Kot bi bila z jastrebom istih misli. Brez njegove pomoči se te ptice nikoli več ne bodo svobodno gibale. Pravzaprav tudi sam ni hotel postati in ostati ujetnik. “Predaja?” je siknil skozi krpo. “Nikoli!”