Pokrpajmo žive

Roman Pokrpajmo žive je zaradi svoje tematike izrazito aktualen in kot tak odločno nagovarja (tudi) slovenskega bralca; obravnava namreč etične, filozofske in strokovne dileme, povezane z darovanjem organov. V celoti se odvije v štiriindvajsetih urah: po nenadni smrti devetnajstletnika v prometni nesreči spremljamo zapleteno pot njegovega srca do bodoče prejemnice, zaznamovano z značilnim menjavanjem pripovedne perspektive (skozi oči darovalčevih staršev, kirurga in drugih zdravstvenih delavcev). Roman, tako kot prejšnja dela Kerangalove, odlikuje izbrušen in premišljen slog; pretežno deskriptiven in nesentimentalen, obenem pa razgiban in mojstrsko prilagojen vsakemu posameznemu liku, s čimer avtorica vešče ubesedi tako kolektivni napor kot boleče intimne odločitve vpletenih. Gre za vrhunsko delo, ki je kljub specifičnosti tematike globoko univerzalno, saj se na senzibilen in pronicljiv način loteva občečloveških vprašanj, povezanih s krhkostjo življenja, žalovanjem in upanjem.