Po romarskih stopinjah naših prednikov

Božje poti, ki jih avtorica v knjigi opisuje, so nekakšen odraz duše slovenskega, zlasti primorskega človeka, ki je Materi Božji posvetil nič koliko cerkva, od katerih je kar nekaj romarskih svetišč. Avtoričin izbor teh romarskih središč nudi slovenskemu bralcu opis predvsem primorskih božjih poti, katerih nastanek je velikokrat vezan na Marijina prikazovanja ali na izjemne dogodke. Ta so od Svetih Višarij mimo Soške in Nadiške doline, Vipavske in Krasa vse do morja, do Barbane in Strunjana, posejane na obeh straneh današnje državne meje, na ozemlju, kjer se stikajo različni narodi in različne kulture, ki so v stoletjih oblikovali zgodovino tega prostora: »Zdi se, da si Mati Božja za svoja romarska svetišča rada izbira kraje, kjer se srečujejo ljudstva različnih narodnosti in različnih kultur,« beremo v knjigi. Pri opisu teh božjepotnih svetišč pa avtorica skrbno pospremi bralca skozi večstoletno zgodovinsko dogajanje z opisom krajev in njihove zgodovine, predvsem pa s skrbno dokumentiranim prikazom družbenega, kulturnega in verskega življenja ter likov vidnih kulturnih in verskih osebnosti, ki so na teh tleh skrbele za slovenskega človeka in njegovo narodno ter duhovno osveščenost in rast.