Amerika in druge zgodbe o mojih otrocih

»Amerika je prav pod nami,« je dejal Pavel in s kazalcem pokazal navpično na tla. »Ko imamo mi dan, imajo oni noč.« »In če bi mi izkopali globoko jamo, bi padli v Ameriko?« »Seveda, le počakaj, boš videla!« Tekel je po motiko in začel kopati. Metka je prestrašeno glasno zajokala, pobrala svojo punčko in zbežala k materi. Ihteč je povedala, da Pavle koplje jamo na dvorišču, skozi katero bo kdo padel v Ameriko. S to prisrčno zgodbo se začne knjiga, katere avtorica je Marica Nadlišek Bartol (1867–1940), čeprav je sama ni nikoli napisala. Ko se je leta 1919 zaradi italijanske zasedbe Trsta in ukinitve slovenskih šol Marica Nadlišek preselila v Ljubljano, je napisala več zgodb za otroke, in pisala je predvsem o svojih otrocih: Mašenki, Vladimirju, Branku, Kseniji in Nenadu. Prav njihove dogodivščine so jo navdihnile, da jih je zapisala in objavila v takratnih otroških revijah. Pisateljica Evelina Umek, ki že več let raziskuje njeno življenje in delo, je te zgodbe zbrala in izbrala, jih razdelila v štiri sklope, ki pripovedujejo o otrocih in živalih, o domačih zgodah in nezgodah, o vojni ter o sladkosnednosti, ter napisala spremne besede v posamezne sklope in uvod v knjigo. Ilustratorka Živa Pahor je izbor devetnajstih zgodb popestrila in oživila z barvnimi in črno-belimi slikami, iz katerih veje duh tistega časa, prav tako kot v nežnih besedah, ki jih Marica Nadlišek uporablja, ko pripoveduje o svojih otrocih.