ENAJST MESECEV ŽITNE KAVE

O dogodku

Slovenstvo med Slovenci v Italiji marsikdaj še vedno velja za svetinjo, drznejši pristopi do teme zato niso vedno dobrodošli ali vsaj niso ravno najbolj enostavni. Kar pa je v našem prostoru morda »prepogumno«, v Ljubljani vsekakor velja za nazadnjaško ali konzervativno, češ da je nacionalno vprašanje bilo enkrat za vselej rešeno leta 1991 z osamosvojitvijo Slovenije. Tako je prepričan Primož Sturman, ki je v svojem romanesknem prvencu Enajst mesecev žitne kave hotel vseeno obširneje ugrizniti v to kislo jabolko. Več o delu, ki je pred nedavnim izšlo pri mariborski založbi Litera, je v petek, 29.aprila, povedal na predstavitvi knjige v Tržaškem knjižnem središču. Z avtorjem se je pogovarjal urednik knjige Aljaž Krivec. Tržaški pisatelj se v delu, spremno besedo katerega je prispevala literarna zgodovinarka Vilma Purič, posveča vprašanju stika med slovensko in italijansko nacionalno kulturo. (…)

Tem, ki se je v njem [v romanu] lotil, je kar nekaj. Marsikateri vzgib je avtobiografski. Sturman se je denimo pred dvanajstimi leti preselil na slovensko stran meje, z glavnim junakom deli tudi poklic, saj sam poučuje na liceju Antona Martina Slomška v Trstu. V romanu Enajst mesecev žitne kave se zrcali mejno in obmejno življenje. Čeprav je Slovenija vstopila v Evropsko unijo in meje formalno ni več, pa prave osmoze med dvema svetovoma ni bilo, je prepričan avtor. Gre za roman o vaškem in kmečkem načinu življenja ter razlikah med njima, pa tudi za razmišljanje o italijanskem šolskem sistemu, ki je vse bolj »zbirokratiziran« in kaže kar nekaj vrzeli.

(vpa)
(Iz Primorskega dnevnika, 01.05.2022)