(O)graditi srečo

V pesniški zbirki (O)graditi srečo je opazen pesničin spremenjen odnos do prostora: avtorica še naprej opeva tržaško krajino (morje, Kras in burjo), vendar ustaljene podobe poveže z zdajšnjo urejenostjo teritorija. V prvi vrsti razgradi dominantne predstavitve tržaške stvarnosti. Poudari neusklajenost med interpretacijami literarno-javnega diskurza in konkretno resničnostjo ter izrazi potrebo po koreniti prevetritvi dojemanja tržaškosti. Podrejenost tekstovni prostorski dediščini oriše kot sprehod med znanimi obrazi ljudi, ki se prepuščajo zunanjim določilom, z uglajenimi gestami in urejenim vedenjem preživljajo dan, lovijo pomlad in svoje pozitivno čutenje spravljajo v rezervoarje, v kontrolirane zaloge dobre volje. Ob motivu prostora in tržaškega mesta oziroma (protislovne) tržaškosti avtorica izpostavi specifičnost ženskega bivanja, ki ga definira tudi z opisi gospodinjskega dela, ki je v slovenski književnosti neobičajen; avtorica ga iztrže iz tradicionalne reprezentacije in mu nadene podobo zdajšnjosti.