Moj jezik v tvojih besedah / La mia lingua nelle tue parole

Marianna Deganutti je doma v Italiji, v krajih, ki ležijo tik ob slovenski meji, nedaleč od Čedada. Tu so generacije beneških Slovencev zaradi fašizma, prisilne italijanizacije, izseljevanja in upadanja prebivalstva izgubljale svoje slovenske besede. V  Marianni pa so ostale babičine besede, ki so se ohranile, čeprav hlapljive, premešane, lebdeče in z zelo omejeno uporabo. A kljub temu je ostalo upanje, da se jezik prednikov ni izgubil. Po dolgih letih molka so te besede z dodatkom številnih novih našle moč, da so ponovno  vzklile v verzih vnukinje.

V dvojezični pesniški zbirki Marianna Deganutti v slovenščini in italijanščini pripoveduje svojo zgodbo o izgubi in ponovnem najdenju jezika. Razčleni jo v pet delov, ki sestavljajo zbirko in katerih imena so: meja – odhod – medve – izgubljene besede – zopet najdene besede. Marianna, ki je študirala in se izobraževala v italijanskem jeziku, se je že odrasla načrtno lotila učenja slovenščine, jezika svojih prednikov, da bi ponovno vzpostavila stik z njimi. V pesniški zbirki se zato spomni svoje rodne zemlje, ki sta jo zaznamovali meja in delitev, obuja podobe iz otroštva, obuja besede, ki jih je le enkrat slišala od svoje babice, pogreša njo in njen topli svet, počasi jo najdeva v svetu okrog sebe in počasi ponovno odkriva njene besede.

Mariannina pesniška beseda je izrazito evokativna, vendar hkrati usmerjena v prihodnost, saj ji je prav odločitev za slovenščino omogočila, da se je ponovno polastila jezika svojih prednikov ter z njim in v njem izpovedala svojo zgodbo.