Vrtnarjeva pesem

Novo pripovedno delo Brune Marije Pertot prinaša enajst kratkih zapisov o rastlinah oziroma sadnih drevesih. Črtice, ki so pred tem izhajale v reviji Mladika, izpovedujejo avtoričin odnos do narave in stvarstva, ki ga preveva globoka vernost in zaupanje v naravo, dobro mater, ki človeku nudi vse za zdravo življenje. Odnos do opisanih dreves, ki rastejo na avotiričinem vrtu in tam stojijo že veliko desetletij, že za časa njenih prednikov, je tako živ, da avtorica o njih in njihovih značilnostih piše kot o pravih osebah z resničnimi značajskimi lastnostmi. Ni čudno torej, da o trti napiše, da je »Elegantna, skrivnostna, samosvoja. Kraljica.« O renklodi pa: »Je to prijateljica z eksotičnim imenom? Je. Je prijateljica in še kakšna! Pa še z eksotičnim imenom, ki pa se je ohranilo samo v knjigah in slovarjih. Je morda prišla k nam iz daljnih krajev? Tako je. Prišla je iz trpinčenih krajev Sirije, iz Mezopotamije, morda tudi iz Egipta, v dobi, ki ji rečemo prazgodovina.« Ob omenjenih dveh rastlinah se v enajstih poglavjih zvrstijo še: bezeg, mandelj, češnja, hruška, figa, granatovec, oljka, oreh in limona. Vsaka rastlina je pravšnja za določen letni čas in vsaka ponuja človeku svoje enkratno zdravilno bogastvo. O tem so dobro vedeli naši predniki, ki so zdravilne lastnosti rastlin s pridom in s spoštovanjem izkoriščali, in sredrenjevški naturopati, med katere sodi lldegarda iz Bingna, ki je bila kasneje priznana za svetnico in zavetnico naravoslovcev. Sodobna znanost in farmacevtika pa vse te naravne darove ponovno »odkrivata«.