Hitlerjevi pozabljeni otroci

Kdor pozna besedo Lebensborn, ga ob njej zmrazi. V sklopu tega programa za okrepitev in izboljšanje »čiste« arijske rase so nacisti med drugo svetovno vojno tudi ugrabljali »primerne« (svetlolase, modrooke …) otroke z okupiranih ozemelj, jih vozili v Nemčijo in vzgajali v posebnih domovih ali dajali v rejo ali posvojitev »dobrim« nemškim družinam. Eden izmed teh otrok je bila tudi Ingrid von Oelhafen. V knjigi sledimo njeni zgodbi od tistega nesrečnega dne avgusta 1942, ko so jo na šolskem dvorišču v Celju kot devetmesečno dojenčico odtrgali od domačih in jo predali nemškemu častniku in njegovi veliko mlajši ženi, do zadnjih let, ko so se nitke (skoraj) razpletle in končno ve, kdo je. Da je posvojena, je po naključju ugotovila pri enajstih letih – več ji ni povedal nihče. Da ni nemškega rodu, je izvedela pri petnajstih, ko je na plakatu na hamburški ulici zagledala svojo sliko (Rdeči križ je na ta način poskusil najti nekaj otrok iz programa Lebensborn, ki so prišli iz drugih držav). Izvedela je, da prihaja iz Jugoslavije – države, ki ne obstaja več … Sledilo je brskanje po arhivih, dolgotrajno, polno presenečenj in razočaranj pa tudi ugank, ki so se dolga leta zdele nerešljive. Nekatere so take tudi ostale, saj po toliko desetletjih ljudi, ki bi jih lahko pojasnili, ni več med živimi. A vendar: iskanje korenin je bilo stresno, naporno, frustrirajoče, velikokrat je hotela odnehati, nekajkrat je dokumente za več let pospravila v predal, pa ji vprašanja niso dala miru in je začela znova. Z veliko vzpodbude, podpore in dragocene pomoči posameznikov in organizacij, ki se s temi vprašanji ukvarjajo že vse od konca vojne, ter novih prijateljev iz organizacije Lebensspuren, ki je povezala sotrpine s podobnimi usodami in je pri njeni ustanovitvi sodelovala tudi ona. Zdaj je zgodba izpisana in Ingrid pomirjena. Storiti je bilo treba le še zadnji korak: povedati zgodbo svetu. Avtobiografska pripoved Ingrid von Oelhafen, napisana v sodelovanju s Timom Tatom, izkušenim angleškim avtorjem številnih dokumentarnih filmov in knjig, je vpeta v zgodovinski okvir, ki sproti pojasnjuje dogajanja v medvojni in povojni Nemčiji, v zadnjem delu knjige pa v obrisih spoznamo še nekaj podobnih zgodb. Bilo jih je ogromno, ena hujša od druge, a ta je zapisana in vsekakor vredna pozornosti. Težka in tragična, pa tudi napeta, polna zapletov in nepričakovanih razpletov – skratka knjiga, ki pritegne in presune, da je dolgo ne pozabiš.