Izbral sem srednjo pot

Skozi njegov osebni pogled se seznanimo s trenutki, ki so za marsikoga še uganka, od odmevnih dogodkov kot sta bili zaprtje Tržaške kreditne banke ali kriza Primorskega dnevnika do širšemu krogu manj znanih dinamik znotraj manjšine. V svojem pričevanju – zabeležil ga je pisatelj Marjan Žiberna – se Pavšič loteva kočljivih tem, kot so sodelovanje in zavezništva oziroma konflikti in obdobja nezaupanja znotraj manjšine, problematični odnosi z italijanskim delom prebivalstva, vzpostavljanje dialoga s pripadniki italijanske manjšine v Sloveniji in še veliko drugih.

Že na začetkih svoje politične poti je avtor izbral srednjo pot: potem, ko se je doma vžgala debata z očetom, ki ga je nagovarjal za predhodnico stranke Slovenske skupnosti, in mamo, ki je volila Komunistično partijo, se je kot mlad fant odločil, da bo volil italijansko socialistično stranko in na tak način, kot je tudi sam opisal svojo odločitev, izbral srednjo pot. Skozi življenje se je njegova srednja pot kazala v njegovem načinu delovanja, v nenehnih poskusih posredovanja med ljudmi. Z umirjenostjo in zanj značilnim čutom za humor je vedno skušal gladiti ostre robove, povezovati ljudi ne glede na njihovo gledanje ali politično pripadnost, v prid skupnega dobrega. Kot ugotavlja tudi sam, mu je včasih uspelo, včasih ne.

Knjiga Izbral sem srednjo pot vsebuje tudi poglede nekaterih ožjih sodelavcev ali prijateljev Rudija Pavšiča. Vsak dodaja še svoj kamenček ne samo k pripovedi o delu, ki ga je več kot dve desetletji opravljal predsednik ene od krovnih organizacij Slovencev v Italiji, ampak tudi k bolj poglobljenemu razumevanju tega obdobja. Brali bomo lahko misli enega njegovih najbližjih sodelavcev, Aceta Mermolje, ter dragocena pričevanja prvega slovenskega predsednika Milana Kučana, Iole Namor, ki je za časa Pavšičeve službe na Novem Matajurju v Čedadu bila glavna urednica časopisa, senatorke Tatjane Rojc, predsednika Italijanske unije v Sloveniji Maurizia Tremula, predsednika Zveze slovenskih organizacij na Koroškem Marjana Šturma ter slovenskega veleposlanika v Trstu Vojka Volka.

Kot je v svojem uvodnem besedilu zapisal Ace Mermolja bo bralec v knjigi lahko uvidel, »da politika ni abstrakcija ali daljna igra med oblaki letečih ljudi, ki z nami žonglirajo kot starogrški bogovi. Politiko ustvarjajo in udejanjajo ljudje, kot smo mi. Preko vseh ideologij so zato pomembni značaji posameznikov, medosebni odnosi, zaupanje ali nezaupanje v sogovornika, skratka človeške značilnosti protagonistov. To toliko bolj, ko se politika dogaja v majhni skupnosti, kjer se hote ali slučajno vedno srečamo v neki kavarni: tu pa skupaj spijemo kavo ali drug drugemu pokažemo hrbet in se vedemo, kot da smo sami. Rudi je vedno ponudil kavo.«