Levo krilo – desno krilo, ista ptica

To je zgodba o ljudeh, ki so pustili sledi v moji duši, ter o krajih, kamor sem sledila svojemu možu, ker sem verjela, da on pozna pot.
V spominih Cilke Žagar najdemo prikaz njene življenjske poti od rodne Slovenije do Avstralije, ki je spretno pretkana s poetičnimi vložki, z dnevniškim zapisom in fotografijami, besedo pa daje tudi svojim bližnjim in »varovancem«, aboridžinom. V knjigi bralec dobi vpogled v izseljensko problematiko. V svojem pripovedovanju se avtorica ne izogiba soočenju s težkim časom vojn, povojnega režima, dogajanja znotraj širše družine in lastne notranjosti. Tudi v avstralskem obdobju se njeno pripovedovanje razteza od družine do povezovanja z izseljenci, splošnega izseljenskega okolja in zanimivega, a hkrati tragičnega sveta domorodcev.