Lupo kliče Luno

Nekoč je živel majhen volkec po imenu Lupo. Kot številni drugi volkovi je imel posebno razvado: večer za večerom je bedel pozno v noč in ni in ni mogel zaspati. Nekega večera v njegov brlog pokuka Luna. Od takrat postane spremljevalka njegovih noči, Lupo išče jo po nočni pokrajini in jo kliče. Svoje navade nikoli ne opusti, tudi ko odrase, dokler ga že starega neko noč Luna vzame k sebi.

Slikanica Lupo kliče Luno se dotika praviloma prezrte tematike minevanje, prehajanja – smrti. O tem fenomenu, sestavnem delu (človekovega) življenja spregovorita avtor Robert Šabec in ilustrator Martin Zelenko Poles na neobremenjen in mlademu bralcu prijazen način. Minevanje, skratka, kot sklepni cikel tuzemnega življenja. Luna kot simbol onostranskosti in večnega življenja ter na drugi srani volk Lupo, kot primer divje, neukročene narave, ki v svoji biti hrepeni po neskončnem. Lupo kliče Luno je hkrati tudi nežna pripoved o odraščanju in vsakodnevni življenjski rutini. Zgodba je preprosta in hkrati zanimiva, saj bralca pritegne v nočno raziskovanje življenja, časa in prostora. Pove nam, da konec ne more biti nujno neprijeten, ampak je lahko tudi sanjski in topel.

Pravljica je namenjena predšolskim otrokom in otrokom prve triade osnovne šole.