P’nče

Pripovedno delo Eveline Umek sega v avtoričino otroštvo, v čas druge svetovne vojne v tržaškem predelu Sveti Ivan, kjer je na začetku 20. stoletja odraščal pisatelj Vladimir Bartol in o svojem rojstnem kraju pisal v delu Mladost pri Svetem Ivanu.

V središču zgodbe Eveline Umek je punčka, ki so ji doma rekli P’nče in ki se je rodila nekaj mesecev pred drugo svetovno vojno. Odrašča na mandriji (kmetiji), kjer nonoti in mama pridelujejo povrtnine in zelenjavo, ki jih prodajajo na tržaškem Ponterošu. Očeta ni, ker so ga mobilizirali v posebne bataljone italijanske vojske, v katere so vključevali Slovence, da bi se ne pridružili odporniškemu gibanju. Ko Italija kapitulira, se oče, ki ga deklica ne pozna, ker je kmalu po njenem rojstvu odšel, vrne domov. Obljubi ji, da bo dobila novo, večjo posteljo, nasploh je zelo topel do hčerke.

Punčka se z mamo pelje v tramvaju do mestnega pokopališča, kjer je bila pokopana njena sestra dvojčica, umrla le nekaj mesecev po porodu. Ko je P’nče sama doma, gleda fotografijo dvojčice, ki visi v sobi, se z njo pogovarja in ji izpoveduje svoje občutke in skrivnosti. Ko so drugi družinski člani zaposleni s kmečkimi opravili in nimajo časa zanjo, se zateka v naravo in rada opazuje živali – mucki, kozo, kokoši, pa martinčke in polže – in rastline in se z njimi pogovarja. Pri Svetem Ivanu doživlja tudi zavezniško bombardiranje Trsta; takrat vsi bežijo in se poskrijejo v zaklonišča. Nekega dne letala nehajo preletavati nebo. Ljudje se lahko glasno pogovarjajo po slovensko. In tudi punčka lahko začne obiskovati slovenske šole pri Svetem Ivanu.

Evelina Umek je zgodbo svojega otroštva prikazala skozi otroške oči, kar ustvarja poseben odnos do obravnavanega zgodovinskega obdobja in takratne družbe. To ni otroška literatura, delo je namenjeno mladim in odraslim balcem.

P’nče bogatijo črno-bele slike ilustratorja Štefana Turka, bodisi celostranske bodisi manjše slike detajlov predmetov iz kmečkega sveta.