Ribič Sardon

Knjiga o Ribiču Sardonu vsebuje osemnajst zgodb, ki jih stari ribič Tone, z vzdevkom Sardon, pripoveduje svojim mladim prijateljem. Junaki zgodb so otroci, ki živijo v vsakdanjem stiku z morjem in obmorskim svetom ali v ribiških družinah; v nekaterih zgodbah so junaki celo odrasli, ki se znajdejo v kaki pustolovskih in nenavadni situaciji. V zgodbah avtor otrokom približa morski svet, in to konkretni predel slovenske obale, ki sega od Trsta do Štivana, kjer se v morje izliva reka Timava. V bralcih želi utrditi zavest, da smo Slovenci od nekdaj obmorski narod, ki ima ribištvo v svoji tradiciji. V zgodbah avtor razvije različne teme, predvsem pa mu je do tega, da otroci dejansko spoznajo značilnosti obmorskega in ribiškega sveta: pripoveduje o juguljah, ki se rodijo daleč v Srednji Ameriki in potem priplavajo do naših krajev, tu preživijo sedem let, nakar se spet podajo na 8.000 km dolgo pot, da bi se razmožile in poginile; pripoveduje o tem, kako so nekoč lovili jastoge v Grljanskem zalivu, o delfinih, ki so nekoč in zdaj bolj redko naseljevali Tržaški zaliv, o tem, kako so nekoč, sredi nevihte, z neba padali sardoni; o skupini mladih ribičev, ki sanjajo o gusarski pustolovščini in se zato z jadrnico Sireno podajo lovit ribe brez dovoljenja staršev. Takih zgodb je še in še, Bruno Volpi pa je vedno pozoren do otroške psihologije, zato se njegovi mladi junaki, čeprav včasih katero nakurijo, vedno česa naučijo, predvsem modrega in moralnega ravnanja za prihodnost, ko bodo odrasli člani družbe. Avtor je vedno pozoren do tega, da v vsako zgodbo vključi tudi informacije s področja naravoslovja, etnografije, zgodovine in zemljepisa, tako s pripovednimi elementi kot v ilustracijah in fotografijah, ki knjigo bogatijo z grafičnega vidika; na začetku vsake zgodbe je vselej poslikan eksponat, ki ga hrani Ribiški muzej Tržaškega primorja v Križu, v glavnem gre za ribiško orodje, ki ni več v uporabi. Avtorjev pristop je vedno sproščen, zato v zgodbah ne manjka zabavnih elementov.