Slavček in granatno jabolko

Slavček, ptica pevka, o katere slavi pripovedujejo rodovi (slavčje petje se je vgnetlo v vrsto pisav, denimo, Homerjevo, Ovidovo in Virgilovo, pa Eliotovo, Miltonovo in Keatsovo), nekega dne uzre rdeči sadež. Poslej se iz pretesnega grla trga otožje, zakaj slavec si zaželi prelesti, mikavnosti, kakor ju zmore občudovano granatno jabolko. Oživeli sad se vzdrami; premoti ga pesem ptice, ki ji je dano čutiti nebo, ptice, o katere očarljivosti spregovarjajo zaljubljenci v zori … Tudi sijoče jabolko si poželi tistega, česar mu narava ni naklonila. Zemlja se tedaj prebudi v nelagodje. Struge popokajo, ob vršace trkne silno morje, zvonovi onemijo. Povedka v verzih je svojevrsten panegiričen poklon simboloma navdiha, razkošja … in tihcen opomin sleherniku, ki namesto lastne slavi moč drugega.