Umetnost lokostrelstva

Po več kot tridesetih letih od izida knjige Loreana in druge novele Boris Jukić nadaljuje z izklesano novelistiko: ponovno strelja z lokom, vse drugo pa je stvar puščice. Pisavo Borisa Jukića je literarna kritika ob prvih objavah zaradi vitalnosti in avtohtonosti uvrstila med »novo slovensko prozo«. Njegov način gradnje pripovedi ne poteka po kavzalnem principu, ampak večinoma po prikritem mehanizmu. Posamezne novele so kot mozaik sestavljene iz manjših drobcev. Vsak drobec odstre en prizor iz življenja junakov, ni prelomen niti usoden, zato pa tem bolj poln življenjskih sokov in skrivnostnih erotičnih silnic. Ko Boris Jukić napne lok, ne vemo, na katero tarčo cilja, kam nas bo nizanje slik pripeljalo. Kot bi nam nekdo pripovedoval zgodbe, anekdote in domislice v živo, nad ničimer se ne navdušuje ali zgraža, le pripoveduje in se muza … V Umetnosti lokostrelstva so ob naslovni še tri novele: Hiša, Orglar in Klavir. Like določajo predmeti iz naslova – hiša, orgle, klavir in lok – vsak ima nekaj, s čimer se strastno ukvarja, pri tem pa nevede gradi svojo osebnost in svet okrog sebe.