Zeleni fotelj

Mnogi liki v zbirki Zeleni fotelj so povsem običajni ljudje okrog nas, spremlja jih travma lastnih življenjskih situacijah, o katerih ne govorijo na glas. So osamljeni, žalujoči, zapušeni, zlorabljeni, nesprejeti, imajo problematično družino, slab zakon, bedno službo, predvsem pa veliko potrebo po tesnem stiku in po tem, da jih drugi vidi takšne, kakršni dejansko so, in jih kot take sprejme, (vz)ljubi. V tako ali drugače težavni stiski so na terenu danih okoliščin in lastnih čustev dezorientirani, ne znajdejo se najbolje, čustev ne znajo prav izživeti, obvladati. Napačno bi bilo trditi, da so vdani v usodo, da so pasivni. So vrvohodci na poti k uresničitvi želja in sanj, a pogosto tragično nespretni. Namreč aktivnost sama jim ne zagotavlja luči na koncu tunela in jih včasih privede do še manj ugodnih rezultatov. (Mehanik za dušo lahko le na videz odrešitelj, a bolj verjetno je, da bo izkoristil stisko svoje pacientke in bo od nje le iztiskal denar.) Le peščica likov je pri svojih poskusih uspešna in se uspešno izvijejo iz primeža (v zgodbah Lipa, Mozaik in v naslovni Zeleni fotelj). Knjiga z njihovo pomočjo njih ne drsi v črnogledost, nagovarja nas k razmisleku o sebi in o drugih. Mozaik oseb, drobci njihove intimnosti, dodelane, stilsko raznolike zgodbe in izčiščena pisava nam zagotovijo dobro bralsko izkušnjo, o snovalki Zelenega fotelja pa bomo v prihodnosti gotovo slišali še veliko dobrega.